Tadej Pogačar je v preteklih treh tednih prikazal izjemne vožnje, ki so mu prinesle skupno zmago na drugi zaporedni Dirki po Franciji. Z včerajšnjim osmim mestom v kronometru je dokončno potrdil ubranitev naslova in postal najmlajši dvakratni zmagovalec dirke.

V cilju včerajšnje etape, kjer je postalo jasno, da ima drugo zmago že v žepu, je bil Tadej Pogačar oblegan z novinarji, česar se je v preteklih tednih že navadil. Letošnji Tour je bil z medijskega vidika zanj drugačen, lani je v soj žarometov stopil šele na predzadnji etapi, letos pa je bil osrednja figura že od prvega dne dalje.

Sam sicer pravi, da veliko razlike ob dirkanju ni občutil, nekoliko drugače pa je bilo pred in po vsaki etapi, saj je bil prisoten na več novinarskih konferencah.

»Ne vem, kateri je bil težji. Težko ju je primerjati. Lani je bilo manj stresno. Letos sem imel rumeno majico dva tedna, vsak dan sem moral hoditi na oder za zmagovalce in na novinarske konference. Obveznosti s kolesa so bile težje, a kar se tiče zmage sta bila podobna – oba zelo težka. Bolj ali manj sta si bila podobna,« je povedal.

»Že nekajkrat so me vprašali, če se je kaj spremenilo, a veliko se ni. Nekaj več je medijskih obveznosti, več ponavljajočih se vprašanj. Počasi postajaš bolj samozavesten, vse ostalo pa je enako.«

Časa za slavljenje tudi letos ne bo veliko

Če sta si bili dirki podobni v težavnosti, pa je veliko razlik v okoliščinah, v katerih je dirka potekala. Lani so bile omejitve ogromne, zaradi česar Pogačar pravega slavja sploh ni imel. Kmalu se je vrnil na treninge in začel s pripravo na nadaljevanje sezone.

Tudi letos bo malo časa za pravo slavljenje, saj ga že kmalu čaka pot v Tokio, kjer se bo pridružil slovenski reprezentanci. V soboto, 24. julija, bo skušal s preostalo trojico naših fantov osvojiti olimpijsko medaljo.

»Lani je bila čudna sezona z nenavadnim koncem. Zaradi vseh omejitev ni bilo veliko časa za proslavljanje, zato sem se kmalu vrnil na treninge. Nisem preveč razmišljal o Touru, a vselej sem imel v glavi, da se bom vrnil in znova dokazal, da lahko zmagam,« je pojasnil in nekaj besed namenil tudi prihajajočim ciljem.

»Tokio se hitro bliža. Ne bo veliko časa za počitek, upoštevati je treba še časovno razliko ter japonsko vročino z visoko vlažnostjo. Tja odhajam po novo izkušnjo. Visoko sem motiviran, saj gre za olimpijske igre, ki so vsake štiri – ali pet – let. Izkoristil bom priložnost in dirkal na zmago,« je še dodal.

Skrivnost za uspeh je užitek v dirkanju

Mnogi se sprašujejo, kaj je skrivnost Tadeja Pogačarja, da si je pri 22 letih že dvakrat pokoril ves kolesarski svet. Kot pravi sam večjih skrivnosti nima, v dirkanju skuša uživati, tako kot je to počel v otroških letih, ko se je na šolskem igrišču meril s prijatelji v različnih športnih disciplinah.

Že v otroštvu se je zabaval ob vsakem športnem udejstvovanju. (vir: twitter)

»Še vedno sem mlad in uživam življenje. Če se ne zabavamo pri svojem početju, to ne bi bilo dobro. Lažje mi je, če uživam.«

»Zame je podobno kot, ko sem kot otrok z bratom ali prijatelji igral kakšen drug šport. Vedno skušam zmagati in vedno se skušam zabavati in uživati v športu ter bitkah z drugimi. Četudi kdaj izgubim, to sprejmem. Če si jezen ali žalosten, to ne spremeni veliko.«

Primerjav z največjimi ne mara

Ob meteorskem vzponu na vrh kolesarskega sveta se pogosto postavlja vprašanje, do kam vse lahko Volk z Gorenjske poseže. Pri 22 letih ima v žepu dve zmagi na Tour de Francu, še tri mu manjkajo do izenačitve rekorda Bernarda Hinaulta, Jacquesa Anquetila, Miguela Induraina in Eddyja Merckxa. Mnogim se zdi, da je rekordna znamka četverice močno ogrožena, saj ima Pogačar pred seboj še vsaj 10 let kariere.

A Pogačar ne navdušuje le na Grand Tourih, dominanten je tudi na enotedenskih dirkah in enodnevnih preizkušnjah. Mnogi ga zato primerjajo z velikim Eddyjem Merckxom, tudi Belgijec sam pa je slovenskega asa označil za novega »Kanibala«.

Kolesarski navdušenci so ga pred dnevi primerjali še z enim največjih kolesarjev vseh časov – Bernardom Hinaultom. Francoz je v času aktivne kariere veljal za poglavarja karavane in ko se je Pogačar v 19. etapi pognal za Tomom Skujinsom in Michalom Kwiatkowskim, ki sta napadla ob padcu glavnine, so mnogi v Slovencu videli novega šefa.

»Ne maram se primerjati, saj je vsak kolesar unikat s svojo osebnostjo. Sam se nimam za šefa. Tukaj smo, da dirkamo in uživamo. Kar se bo zgodilo, se bo, a nerad se primerjam z drugimi.«