Primož Roglič se je v sredo podpisal pod novo veličastno zmago. Prvič v karieri je osvojil najstarejšo klasiko na svetu Milano-Torino in tako izenačil svojo rekordno bero trinajstih zmag iz sezone 2019.
Vajeni smo že, da Primož Roglič formo na visokem nivoju drži od prvega do zadnjega dne sezone. V tem aspektu odstopa od večine konkurentov, ki se izključno osredotočijo na en del sezone, v preostalem času pa ne igrajo vloge povsem pri vrhu.
V preteklosti je bil primer tega Chris Froome, ki smo ga lahko videli le na Grand Tourih, drugje pa ne. Zadnja leta se, tako kot vse stvari v kolesarstvu, spreminja tudi to in je več kolesarjev dobro pripravljenih večji del sezone, a Roglič od vseh še nekoliko izstopa.
Letos je Roglič leto začel zelo previdno in močno okrnil seznam dirk. Po odstopu na Dirki po Franciji je moral konkretno spremeniti svoj urnik in število tekmovalnih dni je drastično poskočilo. Na koncu sezone jih bo imel na svojem računu 52, kar je dva več kot v vsaki izmed zadnjih dveh sezon.
S povečanjem tekmovalnih dni je začelo rasti tudi število zmag. Že spomladi je sicer kazal verjetno celo najboljšo pripravljenost v karieri in je zmagoval kot za šalo. Začel je s tremi etapnimi zmagami na Pariz-Nica, skupno zmago pa sta mu preprečila dva padca zadnji dan.
Sledila je Dirka po Baskiji, kjer je nadaljeval svoj zmagovalni niz. Osvojil je uvodni kronometer, zadnji dan po dolgem pobegu predal etapo Davidu Gauduju, vseeno pa se veselil skupne zmage.
Sledil je sklop enodnevnih dirk, ki so mu nudile zadnjo pripravo na Dirko po Franciji. Letos je bil na njih nekoliko manj uspešen kot lani, a drugo mesto z Valonske puščice vseeno dokazuje, da je forma bila dobra.
Prišla je Dirka po Franciji in z njo tudi tisti nesrečni ponedeljek, ko se je Roglič še drugič v le treh dneh znašel na tleh. Tokrat so bile posledice precej hujše, vsi smo trpeli skupaj z njim in pred deveto etapo, ko je naznanil svoj odstop, le pokimali v znak odobravanja.
Začela se je borba s časom. Se bodo poškodbe zacelile pred olimpijskimi igrami? Roglič je sam priznal, da še nekaj dni pred odhodom ni vedel, ali naj sploh potuje v Tokio. Naposled se je odločil, da tako kot že mnogokrat prej stisne zobe in vseeno poskusi srečo.
Na cestni dirki so ga kmalu po začetku začele pestiti bolečine in vlogo kapetana je v celoti predal Tadeju Pogačarju. Sam je v cilj zapeljal na 28. mestu in bil precej razočaran. Takoj je ponudil svoje mesto za kronometrsko preizkušnjo nekomu drugemu, a Andrej Hauptman o tem ni želel niti slišati. Hvala, Andrej!
Roglič je le štiri dni po razočaranju na cestni dirki postal drug človek. Kot v transu je na kronometru premagoval kilometre, preko celotne trase držal visok ritem in v cilju dvoma o zmagovalcu ni bilo. Besede Hauptmana, ki se jih je drl v uho Rogliča v zaključnih kilometrih, mi še vedno naježijo kožo kot tudi komentar Tomaža Kovšce, ko je Primož zapeljal v cilj in se pozabil ustaviti: »Ustavi se Primož, vsega hudega je konec!«. Tako spevno, tako polno pomena.
Z olimpijsko medaljo okoli vratu se je Roglič podal proti Španiji. Vuelta mu je zopet predstavljala odrešenje. Ve, da lahko zmaguje tritedenske dirke, a počasi mu bo dovolj Španije. Želi si Francije, letos je vse podredil njej, v Španijo sploh ni imel namena priti.
A kolesarstvo je nepredvidljiv šport in treba se je prilagajati. In prilagodil se je. Vuelto je začel z zmago, v nadaljevanju pa dodal še tri etapne uspehe. Bila je to predstava za kolesarske učbenike, za trenutek ni pokazal slabosti, ves čas je nadziral dirko in se na koncu tretje zaporedne zmage veselil s prepričljivo prednostjo slabih petih minut.
S tretjo Vuelto v žepu se je usmeril proti Belgiji, kjer je letos potekalo svetovno prvenstvo. Trasa mu ni bila pisana na kožo, ponujala je premalo višinskih metrov, da bi lahko naredil razliko. Tako sta se oba s Tadejem Pogačarjem podredila Mateju Mohoriču. Žal se na koncu ni izšlo za slovensko odličje, a fantje so zopet pokazali ekipni duh, ki jih krasi že ves čas skupnega dirkanja.
Že pred sezono je Roglič napovedal, da bo leto končal v Italiji. Dirka po Lombardiji mu je izmed vseh petih spomenikov najbolj pisana na kožo, na njej je nastopil že trikrat in bil najboljši sedmi. Letos želi višje, letos želi na vrh.
A še preden se bo spopadel s traso med Comom in Bergamom, je Roglič formo pilil na dveh italijanskih klasikah. Dirka po Emiliji ima v njegovem srcu posebno mesto, osvojil jo je že leta 2019, na vzponu San Luca pa je isto leto dobil tudi kronometer Dirke po Italiji. V Emilijo je prišel kot favorit in vlogo več kot upravičil. S taktično zrelim dirkanjem je v zaključek prišel dovolj spočit, da je pokril vsa pospeševanja številčno močnejšega Deceuninck-Quick Stepa, na ciljni ravnini pa prikazal svoj sedaj že značilni pospešek. Zmaga številka dvanajst je bila pod streho.
Štiri dni kasneje je zgodbo ponovil. Dirka Milano-Torino je precej manj hribovita od Dirke po Emiliji, a zaključna dva vzpona na Supergo vseeno povsem razbijeta glavnino. Roglič je preživel prvo selekciji, pa drugo in tretjo, dokler ni ostal sam z Adamom Yatesom. Za zadnjo selekcijo je poskrbel Roglič sam. Pritisnil je na pedala, v težave spravil Yatesa, ki je le odkimal, in prišel do nove veličastne zmage.
Ob njej smo zapisali številko trinajst. Toliko jih je zbral tudi v sezoni 2019, ki je za zdaj njegova najuspešnejša po številu zmag. A Primož Roglič lahko letos poseže še stopničko višje. Stavnice ga pred Dirko po Lombardiji postavljajo na sam vrh, forma, ki jo prikazuje, je več kot dovolj dobra za zmago, potrebno bo imeti le še kanček sreče.