Živimo v času, ko nam mediji usmerjajo in krojijo življenje, ne da bi se tega zavedali. Mediji nam tudi vsiljujejo svojo resnico o vsem, kar se dogaja okoli nas. A tu nastane problem. Isti dogodek, različni mediji, različne resnice. Kaj je res? Do resnice se mora vsak dokopati sam. Kako? Z raziskovanjem!

Letošnje leto je pokazalo, da je nemogoče mogoče. Virus je zaklenil cel svet, najboljša kolesarja na svetu pa sta Primož in Tadej. V tem času sem si sam vzel čas in poiskal svojo resnico o treh tritedenskih dirkah, še posebej o Dirki po Franciji.

Vse tri dirke so se začele iz povsem ekonomskih razlogov. Časopisna podjetja so razmišljala, kako bi dvignila svojo naklado. Odločila so se, da bodo organizirala kolesarsko dirko in imela ekskluzivno pravico poročanja o njej. Prvo je to leta 1903 začelo časopisno podjetje L’Auto v Franciji. Leta 1909 in nato 1935 se zadeva ponovi, najprej v Italiji in potem še v Španiji (L’Auto svojo naklado v petih letih poveča iz 25 tisoč na 250 tisoč na leto). Tudi dandanes ni nič drugače, samo da so organizatorji drugi.

Leta 1903 je časopis l’Auto organiziral prvo Dirko po Franciji. Uspeh dogodka se je poznal na nakladi. (vir: twitter)

Katera dirka na cesti je najtežja? Mediji in okolje me ves čas prepričujejo, da je to Dirka po Franciji. Pa je res tako? Ne najdem nobenega parametra, ki bi govoril temu v prid. Vse tri dirke so enako dolge, trase so si podobne, težkih vzponov je na Giru in Vuelti več (Zoncolan, Mortiloro, Angliru). Dirka po Franciji se odvija v vremensko najlepšem delu leta, tudi sam način dirkanja je najbolj zanimiv.

Tour sigurno ni najtežji, zato pa je najstarejši, največji, najbogatejši, najbolj gledan, najbolj skomercializiran in marketinško najbolj zanimiv. Ravno zaradi ekonomskih interesov pa je tudi najbolj umazan, najbolj predvidljiv, najbolj kontroliran, najbolje zrežiran.

Najbolj umazan?

Z razliko od Gira in Vuelte je bilo na Touru veliko več in bolj odmevnih dopinških afer. Osredotočimo se na obdobje zadnjih dobrih 20 let:

 l. 1998 afera Festina; od l. 1999 – 2005 afera Armstrong; l. 2006 se začne afera Puerto; l. 2010 Contador;

Najbolj predvidljiv?

Z razliko od Vuelte in Gira, kjer se na zmagovalnem odru redno izmenjujejo različne ekipe in kolesarji in je tudi manjše število serijskih zmagovalcev in več presenetljivih zmagovalcev, je na Touru ravno obratno: 5 x Miguel Indurain; 7 x Lance Armstrong; 7 x ekipa Sky;

Najbolj kontroliran?

Način dirkanja na Touru je takšen, da ne omogoča veliko napadov in presenečenj. Smo priča vlaku najmočnejše ekipe, ki potek dirke kontrolira do potankosti.

Najbolje zrežiran?

Predvsem zaradi ekonomskega interesa je zmagovalec določen že vnaprej. Samo višja sila in mati narava lahko spremenita to režijo. V zadnjih 21-ih je bilo 15 let povsem zrežirano in samo v letu 2014 je vmes posegla višja sila, ko je zmagal Vincenzo Nibali. Res fascinantno!

Prevlado Skyja je prekinil Vincenzo Nibali. (vir: twitter)

Samo 6 let se je na Touru dirkalo po pravilih, ki veljajo za Vuelto in Giro: vsako leto različni zmagovalci, tako individualno in ekipno, številna presenečenja, neprestani napadi, športni boji izenačenih tekmovalcev in ekip.

Po Indurainu dobimo dva zelo podobna vzorca, kako poteka Tour. Sedemletno Armstrongovo ero in 8-letno ero Skya. Vzorca sta skoraj identična in nimata veliko skupnega s pošteno športno borbo, ampak sta vodena predvsem v ekonomskem smislu, ustvarjanje dobička za organizatorja in vse deležnike, ki pri Touru sodelujejo. Daleč največji kolač dobi organizator, skupina A.S.O., na žalost pa najmanj dobijo kolesarji in njihove ekipe.

Poglejmo na čem slonita najprej ameriški in potem angleški model.

Največji proračun, najboljši kolesarji, najboljša logistika, najboljša tehnologija, najbolj znanstven pristop, najboljša medicinska služba… Za razliko od drugih ekip, popolna osredotočenost samo na Tour, kjer ima ekipa popolno zaščito tako na cestah kot tudi izven njih. Razlika je samo v tem, da je ameriška zgodba vezana na osebo (kokoš, ki nosi zlata jajca), angleška pa na ekipo Sky (TV hiša) in angleške kolesarje.

Šest let po ameriški dobimo angleško zgodbo. Poglejmo si jo malce bolj podrobno. Sky z angleškim kolesarjem Bradleyjem Wigginsom osvoji prvi Tour leta 2012. S prvim uspehom pa je povezana tudi prva dopinška afera. UCI in WADA ju hitro pometeta pod preprogo. Wiggins ne dobi več prave priložnosti na Touru. Naključje?

Ekipa Skya ima pripravljenega že novega aduta Chrisa Frooma, ki zmaga 4x, od tega 3x zapored, leta 2014 ob padcu in odstopa Frooma zmaga Nibali. Zanimive so besede ruskega milijonarja Olega Tinkova, ki štiri leta s svojim denarjem financira kolesarsko ekipo Tinkoff- Saxo, ko se l. 2016 odloči, da zapusti kolesarski šport: »Vzel si bom nekaj sezon počitka in počakal, da se bo Froome upokojil, potem pa se mogoče znova vrnem z željo, da moja ekipa osvoji Tour

Tinkov je po štirih letih lovljenja zmage na Touru obupal in se umaknil s sveta kolesarstva. (vir: twitter)

Leta 2017 se tudi Froome ne more izogniti dopinški aferi. O aferi s salbutamolom sedanji kolega Primoža Rogliča Tony Martin izjavi: »To je škandal. Namreč vsi kolesarji, ki so jim ugotovljene prevelike doze prepovedanih snovi, so v hipu suspendirani«. Tudi tokrat UCI in WADA v primeru Frooma postopata drugače in Froome nemoteno nadaljuje z dirkanjem (zmaga Giro) in dobi dovoljenje za nastop na Touru. Ekipa Sky ima že pripravljeno varianto B, Froome ne zmaga svojega petega Toura, ampak prvič zmaga Geraint Thomas. Naključje?

Leta 2019 je vse pripravljeno, da ekipa Skya še sedmič zmaga na Touru in da se Froome s svojo peto zmago postavi ob bok nesmrtnim Jacquesu Anquetilu, Eddyju Merckxu, Bernardu Hinaultu in Miguelu Induarinu. Ekipa v tem letu spremeni ime v Ineos. Naključje?

Vendar tokrat vmes poseže višja sila, Froome pade in se močno poškoduje. Višja sila prepreči tudi plan B in zmago Thomasa. Tako niti kriv, niti dolžen zmaga Kolumbijec Egan Bernal. Narava je tokrat močnejša od TV režiserjev in marketinških gurujev.

Če sta UCI in WADA pogledala ekipi Skya skozi prste, mu ni angleški parlament z neodvisnim DCSM komitejem. Delovanje ekipe Skya je namreč omogočila država preko kolesarske zveze. Vsi, ki so se pridružili ekipi Skya, so morali podpisati dokument imenovan »Winning clean«.

Ta komite l. 2015 začne s preiskavo Wigginsovega primera »jiffy bag« o prepovedani uporabi kortikosteroida triamcinolona. Preiskava se zaključi l. 2018 z ustreznim poročilom. V poročilu se navaja, da je Sky prekoračil etično mejo pri uporabi medicinskih drog. Ni jih uporabljal v zdravstvene namene, ampak za izboljšanje sposobnosti svojih kolesarjev. V tem času se angleški mediji začno spraševati, kako dolgo bo ob vseh teh škandalih še obstajala ekipa Skya. Odgovor kmalu dobimo. V manj kot letu dni ekipe Skya ni več, dobimo novo ekipi Ineos. Naključje?

Ja, Tour je dobro načrtovana gledališka predstava za ves svet, ki prinaša ogromno dobička, ima pa zelo malo skupnega z viteštvom, fairplayem, poštenim športnim bojem… Vsega tega je vsekakor veliko več tako na Giru, kot na Vuelti. Spet smo pri vprašanju, katera je najtežja dirka? Na katero dirko bi, če bi bili  trener ali vodja moštva najbolje pripravili svoje kapetane? Ali na tisto, za katero veste, da so možnosti za pošten boj minimalne, ali za tisto, za katero veste, da so možnosti vseh enake?

To je moja resnica o Touru!

Leto 2019 je močno vplivalo tudi na letošnje leto in bodočnost Toura. O tem naslednjič…