Za nami so uvodne tri etape Dirke po Italiji, ki sicer še niso razjasnile veliko, a so že dale prve odgovore o formi določenih posameznikov. Poglejmo si, kdo je najbolje otvoril italijanski krog in koga po madžarski avanturi boli glava.

Zgodovina si zapomni le zmagovalce, poraženci pa počasi odidejo v pozabo. Tudi mi si bomo zato najprej pogledali pet kolesarjev, ki smo jim nadeli naziv zmagovalcev, nato pa se bomo osredotočili še na pet posameznikov, ki bi si želeli lepšega tridnevnega popotovanja po Madžarski.

ZMAGOVALCI

Mathieu van der Poel

(vir: twitter)

Debitant na Dirki po Italiji je svoje nastope začel najlepše možno – z zmago na prvi etapi in oblačenjem rožnate majice. Van der Poel je na Madžarsko, ki je gostila uvodne tri etape Gira, prišel kot favorit za prevzem rožnate majice in vlogo je (znova) več kot upravičil.

Še veliko bolj kot zmaga na prvi etapi pa je navdušila njegova predstava dan kasneje. Vsi so napovedovali, da bo moral pošteno garati, da na vožnji na čas zadrži rožnato majico. Nizozemec je ni le zadržal, etapo je celo končal na drugem mestu in poskrbel, da mu zasledovalci še naprej gledajo v hrbet.

V Italijo Van der Poel odhaja kot vodilni kolesar sirke. Že v torek ga čaka nova težka naloga, saj bo moral rožnato majico braniti na pobočju Etne. Sicer javno priznava, da ga čaka izjemno teka naloga in da se zaveda, da bo moral majico slej kot prej predati, a puške za zdaj še ne meče v koruzo. Boril se bo za vsako sekundo.

Simon Yates 

(vir: twitter)

Britanec je bil že pred prihodom na madžarsko opevan kot glavni konkurent Richarda Carapaza za končno zmago. Ves čas je miril javnost, da je potrebno dati času čas in da se do cilja lahko zgodi še marsikaj.

Le dva dni kasneje je spektakularno dobil vožnjo na čas in še podžgal govorice o vlogi favorita. Tudi tokrat je začel gasiti navdušenje (domače) javnosti, a ne glede na to, kako močno se trudi otepsti vloge favorita, je dejstvo, da Yates na dirki sodi v sam vrh.

Trenutno zaseda skupno drugo mesto oziroma prvo mesto med kandidati za končno zmago. Res je, da so razlike med kolesarji majhne, a vedno je bolje biti nekaj sekund spredaj, kot nekaj sekund zadaj.

Že torkova etapa na Etno bi mu lahko na ramena posadila rožnato majico. Veliko vprašanje pa je, če si tega Britanec sploh želi. Mesto vodilnega kolesarja na dirki namreč za seboj potegne mnogo obveznosti, zaradi česar ga mnogi naskakujejo šele v zaključku drugega ali sredi tretjega tedna dirke.

Tom Dumoulin

(vir: twitter)

Tom Dumoulin na dirki ni osvojil etape, kot je to uspelo zgoraj omenjenima kolesarjema, a se po treh dneh dirkanja vseeno lahko smeji.

Če je bil v prvi etapi še nekoliko zadržan in v zaključku ni resno napadal zmage, je bila slika dan kasneje povsem drugačna. V njemu ljubem kronometru je imel le en cilj – zmago. Te sicer ni dosegel, je pa v skupnem seštevku uspešno preskočil mnoge tekmece in postal prvi zasledovalec Yatesa.

Kar govori v prid Nizozemcu je dejstvo, da kljub dobrim predstavam (za zdaj) še leti pod radarjem. Glede na dogajanje v zadnjih sezonah, je bil pri mnogih odstranjen s seznama kandidatov za uspehe na Grand Tourih, kar bo skušal obrniti sebi v prid.

Drži, da pravi preizkusi še pridejo na vrsto in prav tam se bo razkrilo pravo stanje 31-letnika, a po uvodnih kilometrih so Nizozemec in njegova ekipa lahko zelo zadovoljni.

Mark Cavendish

(vir: twitter)

Čudno bi bilo, če na seznamu zmagovalcev ne bi bilo dejanskega zmagovalca tretje etape. Zimzeleni Mark Cavendish je z zmago sklenil tridnevno potovanje po Madžarskem in še enkrat več dokazal, da uspehi na lanski Dirki po Franciji niso bili zgolj slučaj.

Britanca na Giru ni bilo že devet let in tudi letos ga verjetno ne bi bilo, če ne bi v ekipi gospodaril Fabio Jakobsen, ki si je rezerviral mesto na Touru. Cavu je tako ostala tolažilna nagrada v obliki Dirke po Italiji, kjer pa dokazuje, da ga še ni potrebno prečrtati s seznama za Tour.

V nedeljo se je podpisal že pod svojo 16. zmago na Dirki po Italiji, skupno pa ima na svojem računu že 53 zmag z Grand Tourov. Če preživi uvodne vzpone (kar ne bi smel biti prevelik zalogaj) pa lahko pričakujemo, da se bo številka že v naslednjih dneh še povečala.

Pello Bilbao

(vir: twitter)

Bahrain Victorious so na Dirko po Italiji prišli z Mikelom Lando v glavni vlogi, a so jim uvodni trije dnevi dali vsaj nekaj materiala za razmislek. V to jih je lastnoročno prisilil Pello Bilbao, ki je odlično opravil s prvimi kilometri in športnemu direktorju Gorazdu Štanglju dal vedeti, da lahko tudi on vodi ekipo.

Španec je navdušil na prvi etapi, ko je bil tretji, pred njim pa sta končala le dva bolj šprintersko usmerjena kolesarja. Dan kasneje je na vožnji na čas prikazal solidno vožnjo, nekje v skladu s svojimi zmožnostmi. Nabral si je sicer skoraj 30 sekund zaostanka za zmagovalcem Yatesom, a hkrati ustvaril sedem sekund razlike do Lande.

V moštvu sicer še vedno stavijo na Lando, a Bilbao je pripravljen. V kolikor bo prva violina razočarala (kot je že večkrat v preteklosti) bo Bilbao brez težav vskočil na mesto prvega moža.

PORAŽENCI

Caleb Ewan

(vir: twitter)

Načrt nizkoraslega šprinterja se je začel podirati, še preden se je dirka dobro začela. Že pred prvim obratom pedal je napovedal, da bo italijanskemu krogu predčasno pomahal v slovo in se posvetil pripravi na Tour, do trenutka odhoda pa bo skušal zbrati čim več etapnih zmag.

Prva etapa mu je ponujala lepo priložnost in vse do zadnjih metrov je bil v igri za zmago. Nato pa se je po lastni neumnosti sam izločil iz boja za zmago in rožnato majico, saj je med šprintom zadel zadnje kolo Biniama Girmaya in padel.

V cilj je prišel v ozadju, a še huje kot odsotnost zmage, je bilo dejstvo, da si je že prvi dan nabral praske po večjem delu telesa. Te mu bodo krajšale spanec in telesu pobrale nekaj moči, ki bi jo moral usmeriti v šprinte.

Ivan Sosa

(vir: twitter)

Nekdanji član Ineos Grenadiersov je v Movistar prišel z enim samim načrtom – vodenjem ekipe na največjih dirkah. Letos mu je bila ponujena priložnost, saj je ob Alejandru Valverdeju prvi mož ekipe in za skupni seštevek celo pomembnejši član. No, vsaj na papirju.

Kolumbijec si je po le treh dneh dirkanja namreč nabral že 1:34 zaostanka, ki ga bo moral začeti topiti že takoj po prihodu karavane v Italijo. Dejstvo je, da je tovrstno početje energijsko zahtevno, kar lahko svoj davek terja na najzahtevnejših etapah. Ne bi bili presenečeni, če si torej Kolumbijec v kratkem nabere še več zaostanka in se dokončno sprijazni le z lovom na etapne zmage.

Hugh Carthy

(vir: twitter)

Tudi Britanec ne more biti zadovoljen s tremi dnevi dirkanja. Predvsem ga boli podpovprečna predstava na kronometru, kjer si je privozil 38 sekund zaostanka. Ta je sicer še obvladljiv, a če toliko zaostaneš na le devetih kilometrih trase, je dejstvo, da boš na drugih etapah zaostal še precej več.

V preteklosti smo se naučili, da Carthy zaživi na najstrmejših vzponih in teh letos na dirki na bo manjkalo. Vseeno pa ostaja vprašanje, ali lahko tam izniči zaostanek, ki si ga je že nabral in ki ga še bo ustvaril, če ne prej, na zadnjem kronometru v Veroni.

Mikel Landa

(vir: twitter)

Španski večni up, ki še ni upravičil svojega naziva, je zopet dirko otvoril pod pričakovanji. Kronometrsko preizkušnjo je sicer odpeljal zadovoljivo, v skladu s pričakovanji, a ta so postavljena precej nizko, za nekoga, ki naskakuje rožnato majico.

Zaostanek 44 sekund v skupnem seštevku ni pretirano velik, a nakazuje, da ima Landa pred seboj še kar nekaj dela, da se sploh lahko prebije v boj za rožnato majico. Loviti jo bo moral že takoj na prvih gorskih etapah, saj si čakanja na zadnje dni ne more privoščiti.

Španca žalosti še eno dejstvo – trenutno je drugopostavljeni član ekipe za Pellom Bilbaom. Čeprav je razlika še vedno majhna in mu še naprej zagotavlja mesto kapetana, pa bodo v moštvu že kmalu začeli preračunavati, koga je bolje podpreti z vsemi močmi.

Jan Tratnik

(vir: twitter)

Težko je Jana Tratnika opisati kot poraženca, saj dogodki preteklih dni niso bili povsem njegova krivda. Splet nesrečnih okoliščin ga je namreč prisilil, da je moral dirko zapustiti še preden se je ta dobro začela.

Padec v prvi etapi mu je pustil hude posledice. Rentgen je razkril, da ima zlomljeno zapestje, s katerim je skušal nadaljevati še dva dni, a kmalu spoznal, da ne gre. To se je prvič pokazalo že na vožnji na čas, kjer je bil daleč od svojih zmožnostih, a v takem stanju se žal višje ni dalo.

Tratnik si je prav prvi kronometer označil za eno ključnih etap, a kaj, ko nanj ni prišel v stanju kot bi si želel. Tako je ostal brez prave priložnosti in dan kasneje sklenil, da ni vredno trpeti še skoraj tri tedne. Tako je postal prvi kolesar, ki je pomahal dirki v slovo.