Dirka Pariz – Roubaix tradicionalno zaključuje sezono tlakovanih klasik, ki jih je bilo letos le peščico, jasno pa je odpovedana tudi francoska dirka, ki bi morala potekati ta vikend. Ena izmed najbolj zanimivih enodnevnih dirk v koledarju, znana tudi pod vzdevkom ‘severni pekel’, slovi po svojih neizprosnosti, kateri v največji meri pripomorejo dolgi odseki tlakovcev.

V nadaljevanju članka vam predstavljamo nekaj splošnih informacij o dirki kot tudi zanimivosti, ki jih je dirka spisala v svoji več kot 120-letni zgodovini.

SVOJE ZNANJE O DIRKI LAHKO PREVERITE TUKAJ!

Štart in cilj

Dirka se je prvič odvila leta 1896, kolesarji so se iz Pariza odpravili na 280 kilometrov dolgo pot proti Roubaixu, kjer je bil okronan prvi zmagovalec. Trasa dirke se je z leti spreminjala, leta 1943 so kolesarji v zaključku dirke prvič zapeljali na velodrom, kjer do odločitve o zmagovalcu prihaja še danes. Spreminjalo se je tudi mesto začetka, če je v začetku štart gostil Pariz, se je leta 1966 le-ta prestavil 50 kilometrov severneje v mestece Chantilly, a poimenovanje dirke je zaradi svoje prepoznavnosti ostalo enako. Enajst let kasneje je dirka doživela še eno selitev štarta, tokrat še 30 kilometrov severneje v mesto Compiègne, iz katerega kolesarji štartajo še danes.

Kot že rečeno se zadnjih 76 let dirka zaključuje na velodromu, vmes je sicer nastopilo triletno obdobje, ko je bil cilj iz sponzorskih razlogov prestavljen, a se je ta že leta 1989 vrnil na dirkališče. Kolesarji na njem odvozijo krog in pol, skupaj 750 metrov.

Skupinko tuširanje počasi zamira. vir: twitter

Še ena izmed značilnosti dirke in dirkališča so prhe v notranjosti športnega kompleksa. Verjetno ste že videli slike blatnih in izmučenih kolesarjev, ki sedijo pred njimi in premišljujejo o ravnokar prevoženem peklu. Ograjene so le s treh strani, višina zidu sega do ramen, zato lahko trdimo, da med kolesarji velik skrivnosti ni.

Vsaka prha je opremljena z medeninasto ploščico, na kateri je zapisano ime enega izmed preteklih zmagovalcev dirke. Celotna folklora in zgodovina prhanja v skupnih prostorih pa počasi zamira, večina kolesarjev se v današnjih časih raje oprha na ekipnem avtobusu.

Tlakovci

Najbolje kot lahko opišem, je kot, da so zorali cesto, jo preleteli s helikopterjem in iz njega vrgli nekaj kamnov. To je Pariz-Roubaix. Tako obupen, da je smešno.

CHRIS HORNER

Nemogoče je ob omembi imena dirke ne pomisliti na tlakovce. Ti so zagotovo največja značilnost dirke in glavni element, ki dirko naredi tako zanimivo. Tega se zavedajo tudi organizatorji, ki so pred leti ustanovili društvo za ohranjanje tlakovcev. Te se namreč vsako leto uničujejo, večkrat pa so tudi žrtve kraje. Letno se nameni 15 000 € le za obnavljanje tlakovanih odsekov.

Dolžina trase se iz leta v leto nekoliko spreminja, glavni razlog so različna dela na posameznih cestiščih, a približna dolžina dirke ostaja enaka. Veliko manj pa se spreminjajo tlakovci, na poti je 29 tlakovanih odsekov, ki skupaj znašajo 54,5 kilometra. Za lažjo predstavo, to je toliko kot iz Ljubljane do Bleda.

Trije odseki so označeni s peto, najtežjo stopnjo. Prvi izmed njih Trouée d’Arenberg je verjetno najbolj znan, 2,3 kilometra povsem ravna pot skozi gozd je bila položena v času Napoleona in se do danes ni veliko spremenila. Le tri metre širine, veliki neenakomerni kamni in gledalci tik ob kolesarjih poskrbijo, da je odsek zares peklenski, a hkrati eden najbolj zanimivih gledano s strani navijačev.

Drugi sektor najvišje težavnosti je 3 kilometre dolg Mons-en-Pévèle, ki v prvem delu visi rahlo navzdol in kolesarjem omogoča višje hitrosti. Prav te pa postanejo nevarne nekaj sto metrov kasneje, ko sta na vrsti dva desna ovinka, kjer smo v preteklosti videli že marsikatero poškodbo.

Zadnji izmed trojice je odsek Carrefour de l’Arbre, najkrajši med najtežjimi, a zaradi svoje lege na trasi (po njem so le še trije lažji tlakovani odseki) deležen največ akcije. Velikokrat favoriti prav tu poskušajo z napadi od daleč in si tako privoziti odločilno prednost pred zaključkom etape.

Vstop med nesmrtne

Pariz-Roubaix je grozna dirka za vozit, a najlepša za zmagati.

Sean Kelly

Do danes je med nesmrtne vstopilo 87 kolesarjev, dvajsetim je uspelo zmagati več kot enkrat. Tradicionalno se na tlakovanih klasikah najbolj izkažejo Belgijci, ki na domačih tleh praktično nimajo konkurence, presenetljivo pa prevladujejo tudi v Franciji. Na Pariz – Roubaixu sta najuspešnejša Roger De Vlaeminck, ki je dominiral v 70. letih prejšnjega stoletja, in Tom Boonen, ki je uspehe beležil na začetku tega tisočletja. Oba sta kot prva ciljno črto prečkala štirikrat, De Vlaeminck je še prav tolikokrat stal na drugi stopnički, Boonenu pa je to uspelo ‘le’ dvakrat.

Sedem kolesarjev je slavilo trikrat, med njimi sta najbolj znana Eddy Merckx in Fabian Cancellara, slednji je tudi eden izmed dvojice, ki ji je kot edini uspelo dvakrat v istem letu zmagati na obeh tlakovanih spomenikih, tako dirko po Flandriji kot Pariz – Roubaix. Drugi, ki mu je to uspelo je Tom Boonen.

Odstopi

Dirka je ena najbolj zahtevnih v celem letu, tlakovci vsako leto do meja in preko njih potisnejo številne kolesarje. S štarta se vsako leto poda različno število tekmovalcev, navadno nekje med 175 in 200, konča pa jih veliko manj.

Statistika pravi, da do Roubaixa uspešno pripelje med 50 in 60 odstotkov vseh, ki so dirko začeli, vsako leto pa je nekaj takih, ki dirko zaključijo, a izven časovne omejitve.

Prizori kot je ta so stalnica dirke. vir: twitter

Triletno obdobjem med leti 2001 in 2003 je bilo z vidika odstopov najbolj pestro, prvo leto je na najbolj množično udeleženi dirki v njeni zgodovini odstopilo kar 169 izmed 224 kolesarjev (75 %), leto kasneje 139 izmed 180 (77 %), kar pomeni, da je v cilj pripeljalo le 41 kolesarjev, najmanj odkar se je število tekmovalcev na štartu dvignilo nad številko 100. Leta 2003 je v cilj pripeljalo 63 kolesarjev izmed 191-ih, ki so štartali, odstopilo jih je torej 128 (67 %). V kasnejših letih se je število kolesarjev, ki niso prispeli do cilja zmanjšalo, a še vedno znašala med 40 in 50 odstotkov.

Slovenci na dirki

Na tretjem spomeniku sezone smo imeli tudi Slovenci že svoje predstavnike, 17 različnih, če smo natančni, kar nas uvršča na 15. mesto na lestvici držav. Premierno je leta 1998 slovenski ponos na dirki branil Martin Hvastija in zasedel 30. mesto. Leto kasneje se je slovenska kvota podvojila, tokrat sta v francoske tlakovce zagrizla Andrej Hauptman in Zoran Klemenčič, z 41. mestom je bil uspešnejši sedanji selektor slovenske reprezentance. Do danes se je torej na štartu zglasilo še 14 drugih Slovencev, kot zadnja sta se lani na dirki prvič preizkusila člana Bahrain – McLarena Matej Mohorič in Jan Tratnik.

Na dirki sta največkrat nastopila Kristijan Koren in Borut Božič, kar devetkrat, slednji je tudi lastnik najboljšega slovenskega rezultata, ki ga je s 14. mestom dosegel leta 2015. V zadnjih desetih izvedbah dirke smo imeli vsakič vsaj tri predstavnike, največ pa smo jih imeli med leti 2016 in 2019, ko je na štartu stalo pet naših sonarodnjakov.

Lovorika

Redkokatera lovorika tako dobro in ustrezno povzame celotno dirko kot ta, zmagovalec namreč prejme granitno kocko, izklesano iz kamna, najdenega v bližini trase. Lovorika je bila v tej obliki prvič predstavljena leta 1977, od tedaj pa se ji priznava, da gre za eno najlepših (in najbolj želenih) v svetu kolesarstva.

Ena najbolj želenih lovorik v svetu kolesarstva. vir: twitter

Pokal je težek, tako kot je težka tudi pot do njega. Vsako leto lokalni kamnar izdela okoli 20 pokalov, enega obdrži zmagovalec dirke, enaka čast pripade tudi zmagovalcema dirke do 23 let ter mladinske dirke, ostali se razdelijo med ostale pomembne osebe, ki omogočajo izvedbo dirke. Kot zanimivost naj povemo še, da se dotično kocko, da dobiti tudi po naročilu, a moraš za to možnost najprej zmagati dirko. Zmagovalec iz leta 1999 Andrea Tafi je eden izmed tistih, ki je možnost izkoristil in kocko vgradil v obok pred svojo hišo.

Zanimivosti iz zgodovine dirke

  • Od prve izvedbe dirke pa vse do leta 1910 so pred kolesarji vozili narekovalci tempa, sprva so bili to kolesarji, ki so večkrat vozili celo v tandemu, kasneje pa so jih nadomestili motoristi. Leta 1910 so narekovalce tempa odstranili in tako kolesarje pustili, da vozijo v željenem tempu. To je dirko naredilo veliko bolj zanimivo, kar je tudi pripeljalo do povečanja njene popularnosti.
  • Na tretji izvedbi dirke se je na štartu pojavil najmlajši tekmovalec do sedaj, Henri Yvon je tedaj štel le 12 let in 23 dni.
  • Najdaljši uspešen beg je leta 1988 uspel Belgijcu Dirku Demolu in Švicarju Thomasu Wegmullerju, ki sta bežala kar 222 od 266 kilometrov. V zaključku je bil močnejši Demol, ki se je veselil svoje edine profesionalne zmage.
  • Leta 2006 smo bili priča nenavadni situaciji, glavnina je namreč morala prekiniti vožnjo, saj ji je pot zaprl prihajajoči tovorni vlak. Trojica kolesarjev se ob spuščenih zapornicah ni ustavila, na cilju so zasedli drugo, tretje in četrto mesto, a bili pozneje zaradi neupoštevanja predpisov diskvalificirani.
Nenavadna situacija, ko je vlak ustavil glavnino. vir: Twitter
  • Najvišjo povprečno hitrost je leta 2017 dosegel Greg Van Avermaet, ki je 5 ur in 41 minut vozil s povprečjem 45,2 km/h.

  • Leta 2018 se je spisala ena najbolj žalostnih zgodb v zgodovini dirke, Michael Goolaerts je med vožnjo doživel zastoj srca in se zgrudil na tla. Kljub oživljanju na mestu nesreče in hitremu prevozu v bolnišnico je Belgijec nekaj ur kasneje umrl.