Prva letošnja etapna dirka Primoža Rogliča je za nami in z njenim razpletom smo lahko več kot zadovoljni. Predstave, ki jih je kazal najboljši kolesar sveta, opravičujejo ta naziv. Dve etapni zmagi in drugo mesto so zadostovali za skupno zmago in lepo popotnico v nadaljevanje sezone. A dirka ni bila zanimiva le za slovenske kolesarske navdušence, pač pa tudi za ostalo svetovno javnost, saj je dala odgovore na nekatera pereča vprašanja.
Jumbo-Visma proti Ineosu
Razlog, zakaj je kolesarska javnost tako nestrpno pričakovala Tour de l’Ain, je jasen. Čeprav gre za dirko najnižjega ranga, so na njej potrdile udeležbo številne najboljše ekipe, a še pomembnejši je bil podatek, da na dirko po Savojskih Alpah prihajajo najboljši kolesarji ekip.
Sploh prvič smo lahko videli dvoboj trojic Jumbo-Visme (Primož Roglič, Steven Kruijswijk in Tom Dumoulin) in Ineosa (Egan Bernal, Geraint Thomas in Chris Froome), ki sta že pred sezono napovedovali kandidaturo za glavne boje na Dirki po Franciji. In če so Ineosovi kolesarji pred dirko že nabrali nekaj tekmovalnih kilometrov, so bili člani Jumbo-Visme v tem pogledu prikrajšani. Pred Tour de l’Ainom je kot edini član trojice nizozemskega moštva tekmoval le Roglič, pa še on le na dveh dirkah državnega prvenstva.
Forma Jumbo-Visme je bila torej velika neznanka, na drugi strani pa je Bernal nekaj dni pred Tour de l’Ainom pokazal, da je v odlični formi. Osvojil je namreč Dirko po Ocitanii. Na njej je razočaral Chris Froome, ki je v l’Ainu skušal pokazati boljšo pripravljenost.
Razmerje moči znano že zgodaj
Že v prvi etapi smo dobili nekatere odgovore na vprašanja o razmerju moči. Geraint Thomas in Chris Froome sta kmalu zaostala za glavnino in Egan Bernal je ostal sam med četverico kolesarjev Jumbo-Visme. Zaradi profila trase do večjih časovnih razlik ni prišlo, a prvi dvomi so se zasejali med navijače Ineosa. Ekipa, ki je zadnja leta kraljevala na Dirki po Franciji, se je prvič zdela nemočna.
Tudi druga etapa ni pripomogla k samozavesti članov Ineosov. Zgodba je bila podobna dnevu prej, Froome in Thomas sta zaostala, Bernal pa se je znašel sam med rumenimi dresi Jumbo-Visme. Edino pomoč mu je nudil Jonathan Castroviejo, ki je z nastopi v preteklih treh dneh vložil resno kandidaturo za vstopnico na Tour.
Jumbo-Visma je dirko nadzorovala do popolnosti. Niti v enem trenutku ni kazalo, da jim potek uhaja izpod nadzora. Ineos je okusil grenkobo lastnega zdravila in prvič po dolgem času izgledal premagljiv. Tretja etapa je razmak med ekipa le še poglobila. Jumbo-Visma je v zaključek zopet prišla številčno močnejša in zatrla sleherni napad konkurence. Tudi Bernalov poskus tik pred ciljem večjih težav Rogliču ni predstavljal in Slovenec je prišel do druge etapne zmage.
Bernal proti Rogliču
Po treh dneh dirkanja v Savojskih Alpah je postalo jasno, da se bosta na Dirki po Franciji za končno zmago borila Egan Bernal in Primož Roglič. Seveda je tu še faktor nevarnosti, ki preži na kolesarje in lahko v vsakem trenutki z dirke izloči enega ali drugega, a v kolikor težav ne bo, bosta glavna favorita prej omenjena kolesarja.
Za zdaj Slovenec vodi 2:0. Bernal se v Savojskih Alpah ni zdel konkurenčen, njegovi poskusi napadov so bili izvedeni bolj kot ne iz obupa in prav nobeden izmed njih Rogliču ni predstavljal večje nevarnosti. Kolumbijec se tudi ni zdel tako agresiven kot v preteklih letih, saj njegovih eksplozivnih napadov ni bilo zaslediti.
Jasno je, da je Bernal trpel bolj kot Roglič. Osamljen med četverico oziroma trojico kolesarjev Jumbo-Visme je energijo porabljal hitreje kot konkurente, zato je v zaključek etape pogosto prišel s praznim rezervoarjem energije.
Navkljub predstavam, ki smo jih spremljali v preteklih dneh, Bernala ne gre odpisati. To bi bilo neumno. Trije dnevi dirkanja so povsem drugačna zgodba od tritedenske preizkušnje. Bernal je že dokazal, da zna zmagovati na Grand Tourih, kot je to dokazal tudi Roglič.
Ineos slovi po izjemnem načrtovanju treninga, ki kolesarja na vrhunec forme pripelje prav sredi glavnega cilja sezone. Zagotovo so trenerji britanskega moštva svoje izračune naredili tudi letos, zato gre pričakovati, da se bo forma vseh še nekoliko dvignila. Za koliko pa ostaja uganka.
Forma »superpomočnikov« povsem različna
Morda je nepošteno Frooma, Thomasa, Dumoulina in Kruijswijka označiti za »superpomočnike«, a dejstvo je, da v kolikor bosta Roglič in Bernal na Dirki po Franciji kazala predstave, kot sta jih na Tour de l’Ainu, bo ostalim na voljo le vloga oprod.
Chris Froome je daleč od forme, ki ga je krasila v letih pred poškodbo. Britanec sicer počasi stopnjuje pripravljenost, a v najboljših letih je bil tri tedne pred največjo dirko sezone v veliko boljši formi, kot jo je prikazal v l’Ainu. Težko je verjeti, da bo 35-letnik lahko posegal po najvišjih mestih, a Britanec je v preteklosti že znal zapreti usta marsikomu.
Morda še bolj presenetljiva kot Froomova je forma Gerainta Thomasa. Valižan je bil na dirki praktično neviden, večino svojega dela je opravil na ravninah in krajših vzponih, na delih, kjer se je dirka lomila, pa je kmalu zaostal. Na koncu je njegov izkupiček znašal 21 minut več vožnje od Rogliča. Zaostanek sicer ne pove celotne zgodbe, Thomas namreč ni bil kandidat za končno zmago, zato je po izpadu iz glavnine tempo vožnje zmanjšal in varčeval z energijo.
Veliko boljšo pripravljenost so prikazali kolesarji Jumbo-Visme. Tom Dumoulin si je po več kot 400 dneh odsotnosti zopet pripel štartno številko, vendar v njegovih predstavah ni bilo opaziti pomanjkanja dirkanja. Nizozemec je bil večino dirke v vlogi pomočnika Rogliču. Na prvi etapi mu je pripravil položaj za zaključni šprint, ga na drugi povlekel vse do cilja ter se zadnji dan žrtvoval, da je pokril napad Richiea Porta. Dumoulin je dokazal, da zna biti ekipni igralec, nekaj, česar mu mnogi v preteklosti niso pripisovali.
Dobro je vozil tudi Steven Kruijswijk. Sicer je izmed trojice Jumbo-Visme verjetno najšibkejši, a še zdaleč ne šibek. Napad na tretji etapi je bil taktično dovršena poteza, ki je kolesarje Ineosa prisilila v trošenje energije. Na Touru bi Nizozemec lahko poskušal s podobnimi napadi in v kolikor bo glavnino ujel na levi nogi, bi kateri izmed njih lahko tudi uspel.
Ostali tekmeci velik korak zadaj
Na Dirki po Franciji bomo seveda videli še številne druge ekipe, ki bodo v ogenj poslale svoje najboljše kolesarje. A zaenkrat med njimi ni videti posameznika, ki bi lahko ogrozil zmago Ineosa ali Jumbo-Visme.
Dobre predstave je pred prekinitvijo sezone kazal Nairo Quintana, ki se tudi po ponovnem zagonu drži z najboljšimi, a njegove predstave so za odtenek slabše kot na začetku sezone. Delno je verjetno za to kriva nesreča, ki jo je utrpel v Kolumbiji. A »Nairoman« bo do Toura odlično pripravljen, o tem ne gre dvomiti.
Večja težava Kolumbijca je ekipna pomoč. Razkošja te praktično nima. V Franciji mu bo sicer pomagal Warren Barguil, ki je lani Tour zaključil v deseterici, a Francoz slovi po svoji muhavosti in neupoštevanju ekipnih navodil. Ne bi bili presenečeni, če bi na Touru napadel v trenutku, ko bi moral pomagati Quintani. Kljub razmeram v Arkei-Samsic Quintano uvrščamo med kandidate za uvrstitev med najboljših pet kolesarjev francoske pentlje.
Vrh Toura bi lahko krojil tudi Dan Martin, ki je po prestopu v Israel Start-Up Nation znova zadihal s polnimi pljuči. Irec je, podobno kot Quintana, brez prave ekipe okoli sebe, kar ga bo na francoski pentlji še stalo. Pa vendar bi Martin lahko dosegel dober rezultat, kar bi zanj bil že uvrstitev v deseterico.
Nekaj več medsebojne pomoči si bosta nudila kolesarja Trek-Segafreda Richie Porte in Bauke Mollema. Dvojica je bila močna že v l’Ainu, kjer sta priložnost dobivala izmenično. Prve dve etapi je bil v ospredju Mollema, saj je Porte še čutil posledice izziva Mont Ventoux. V tretji etapi pa je v ospredju tempo glavnine držal tudi Avstralec in v cilj prišel skupaj z najboljšimi. Če bosta kolesarja Trek-Segafreda na Touru držala skupaj, si lahko obetata dober rezultat. Oba lahko končata znotraj deseterice.
Pod črto
Tour de l’Ain je dal prve obrise stanja v karavani. Po pričakovanjih sta v ospredju kraljevali ekipi Ineosa in Jumbo-Visme, ki bosta za konkurenco nemara premočni tudi na Dirki po Franciji. Boje udarnih trojic ekipe bomo spremljali od prvega dne naprej, vprašanje pa ostaja, kdaj bodo v ekipah rekli bobu bob in določili glavnega moža ekipe, ostale dva moštvena kolega pa »degradirali« v vlogo pomočnika.
V Savojskih Alpah je bilo videti, da nobeden izmed kolesarjev nima težav z nudenjem pomoči ekipnemu kolegu. A Tour de l’Ain je dirka najnižjega nivoja, veliko težje se bo osebnim ambicijam odpovedati na največji dirki sveta. Tu bodo morali svojo vlogo odigrati športni direktorji in zagotoviti slogo v ekipi. Brez nje namreč ekipa lahko ostane brez vsega.
Novo merjenje moči med ekipama lahko pričakujemo že v torek (12.8.), ko se začenja generalka pred Tourom – Kriterij Dauphine. Petdnevna dirka vsako leto gosti kolesarje, ki se nato udeležijo Toura in nič drugače ne bo letos. Zanimivo bo torej videti, ali so imeli Ineosovi kolesarji v l’Ainu le slabe dneve, ali pa je njihova forma res toliko slabša od kolesarjev Jumbo-Visme.
Morda še zanimiveje bo videti odnose v nizozemskem moštvu. Za zdaj složni kolesarji bi lahko na Kriteriju Dauphine moči razporedili drugače in do zmage pomagali Dumoulinu ali Kruijswijku. Zagotovo je Roglič najmočnejši v moštvu, a morda se bo moral, na račun zagotovljene pomoči na Touru, odpovedati dobremu rezultatu na kateri izmed ostalih dirk.