Jutri se bo v Toskani odvila ena najbolj ikoničnih dirk v koledarju. Strade Bianche je zaradi svoje čudovite pokrajine, izjemne zahtevnosti in kakovostne zasedbe že dobila neuradni naziv šestega spomenika, ki ga vsako leto zelo dobro upravičuje.

Čeprav je na sporedu šele od leta 2007, pa se Strade Bianche že uvršča med največje dirke sezone. Obožujejo jo kolesarji, obožujejo jo navijači in obožujejo jo tudi fotografi. Tudi letos so številni kolesarji priznali, da jim je toskanska klasika ena najljubših dirk sezone, posebej zgovoren o tej temi je bil predlanski zmagovalec Julian Alaphilippe, ki bo zmago napadal tudi letos.

»Gre za zares lepo dirko, vedno spektakularno. Sicer ni spomenik, a bi si zaslužila biti,« je v preteklih dneh povedal član Deceuninck-Quick stepa.

Tretjina dirke na makadamu

Glavna značilnost dirke so seveda dolgi in številni makadamski odseki. Kolesarji se bodo spopadli s kar enajstimi odseki v skupni dolžini 63 kilometrov, kar predstavlja dobro tretjino 184 kilometrov dolge trase.  

Zadnji makadamski odsek se konča 12 kilometrov do cilja. Prav lahko se zgodi, da bomo samostojno akcijo, katerega izmed tekmovalcev videli že prej, v kolikor pa preko zadnjega makadama skupaj pride skupinica kolesarjev, se bodo skoraj zagotovo za zmago udarili na zadnji »rampi« dneva. Ob vstopu v Sieno kolesarje namreč čaka 500 metrov dolg klanec s povprečnim naklonom 9 odstotkov, najstrmejši (16 %) pa je tik pod vrhom.

V preteklih sezonah so se na zaključnem vzponu izluščili številni zmagovalci. Tudi lani, ko je na ženski preizkušnji Annemiek van Vleuten tam opravila z Mavi Garcio in si privozila prestižno zmago.

Slovenci s petimi orožji

Slovenija je na Strade Bianche vselej dobro zastopana, le na eni preizkušnji do sedaj se je zgodilo, da na štartu ni bilo slovenskega predstavnika. V zadnjih letih se kvota vselej giblje med štiri in šest kolesarji in tudi letos ne bo dosti drugače.

Svoj nastop je potrdilo pet kolesarjev, ki bodo branili barve dveh moštev. V vrstah Bahrain Victoriousa bodo trije naši kolesarji – Jan Tratnik, Domen Novak in Matej Mohorič, dres UAE Emiratov pa bosta oblekla Jan Polanc in Tadej Pogačar.

Pogačar je lani dirko končal na 13. mestu. (vir: twitter)

Slovenski kolesarski navdušenci veliko pričakujemo predvsem od Mohoriča in Pogačarja. Slednjemu bo v moštvu pripadla vloga kapetana, ob sebi pa bo imel številne kvalitetne pomočnike, med drugim tudi lansko leto drugouvrščenega Davida Formola.  

Vloga Mohoriča bo nekoliko drugačna, a vseeno ga lahko pričakujemo v ospredju. Mesto kapetana v Bahrain Victorious sicer uradno pripada Pellu Bilbau, a prav lahko se zgodi, da bo naš kolesar v zaključku močnejši in se bo vloga spremenila. Že pred časom je namreč povedal, da je v letošnjo sezono vstopil bolje pripravljen kot kadarkoli prej in da se želi na začetku leta boriti za zmage na enodnevnih dirkah.

Izzivalcev bo veliko

Strade Bianche je na štart pričakovano zbrala kolesarsko smetano. Ekipe bodo v boj poslale specialiste za enodnevne preizkušnje, ki so v preteklosti dokazali, da se odlično znajdejo na makadamskih odsekih.

Glavna favorita za zmago sta Wout van Aert (Jumbo-Visma) in Mathieu van der Poel (Alpecin-Fenix). Van Aert je z lansko zmago dokazal, da je eden najboljših kolesarjev na svetu, ko trasa zavije z asfalta. Tudi letos bo zagotovo skušal dirko odločiti že na makadamu, saj ima na zadnjem vzponu veliko več konkurence kot na belem pesku Toskane.

Po dveh tretjih mestih je Van Aert lani le osvojil premierno zmago. (vir: twitter)

Na drugi strani se Van der Poel še ne more pohvaliti z odmevnim rezultatom na Strade Bianche. Lansko leto je preizkušnjo zaključil na zanj skromnem 15. mestu, več kot 10 minut za zmagovalcem. A letos so pogoji drugačni. Dirka je ponovno v običajnem marčevskem terminu in kolesarji so lažje stopnjevali formo kot lani.

Nizozemec je na začetku sezone v dobri formi. Na svojem računu že ima zmago s prve etape UAE Toura, prav lahko pa bi imel še kakšno več, če njegovo moštvo ne bi bilo poslano z dirke zaradi okužbe s Covid-19 enega izmed članov osebja.

O dirki ne moremo pisati, ne da bi omenili Juliana Alaphilippa (Deceuninck-Quick Step). Francoz je v Sieni slavil pred dvema letoma, v letošnji sezoni pa želi z zmago počastiti mavrično majico svetovnega prvaka.

Zmago bo ponovno napadal tudi Julian Alaphilippe. (vir: twitter)

Alaphillipe pa ne bo edini nekdanji zmagovalec dirke v vrstah belgijske ekipe. Med sedmerico bo tudi Zdenek Štybar, ki je bil najboljši leta 2015. Dvojica bo imela ob sebi še kar nekaj »konjenice«. V pomoč jima bo vedno nevarni Kasper Asgreen, pa odkritje lanske sezone Joao Almeida in na začetku sezone izjemni Davide Ballerini.

V boj za zmago se lahko vmeša še kar nekaj kolesarjev. Jakob Fuglsang (Astana-Premier Tech) je leta 2019 z drugim mestom že dokazal, da je v Toskani lahko konkurenčen. Letos se je Danec odločil, da se povsem posveti enodnevnim dirkam, zato ga jutri lahko pričakujemo v ospredju. Opozoriti moramo še na Fuglsangovega moštvenega kolega Alexa Aranburuja, ki sicer odmevnih rezultatov še nima, a je lani dokazal, da je v težkih zaključkih lahko zelo nevaren.

Ineos Grenadiers bodo imeli v svojih vrstah dvakratnega zmagovalca dirke Michala Kwiatkowskega, kapetan moštva pa bo letošnji prišlek Tom Pidcock, ki je kariero na cesti začel zelo dobro. Morda celo največja uganka v vrstah britanske zasedbe bo Egan Bernal, ki ga nismo vajeni na enodnevnih preizkušnjah.

Pri AG2R Citroenu bodo upali, da lahko Greg Van Avermaet zavrti leta nazaj in se ponovno povzpne na sam vrh. Lotto Soudal bo stavil na Tima Wellensa, ki se počasi prebija v sam vrh karavane. Potem so tu še Alberto Bettiol (EF Education-Nippo), pa neuničljivi Alejandro Valverde (Movistar) in nenazadnje tudi Romain Bardet (DSM), ki je že bil na stopničkah v Sieni.