Peter Sagan je za mnoge še vedno mladenič, a dejstvo je, da se že uvršča med veterane karavane. V času kariere je doživel že marsikaj, a v zadnjih sezonah opaža velike spremembe. Žal ne pozitivne.
Peter Sagan si je že kot mlad kolesar prislužil naziv izzivalca, hudomušnega kolesarja, ki vselej hodi na meji zabavnega in sprejemljivega. V zadnjih letih pa se je njegova vloga močno spremenila. Nič več ni izzivalec, pač pa je izzivan.
Iz njegovega intervjuja s Het Nieuwsbladom lahko razberemo, da se je precej bolj zabaval v vlogi izzivalca. Mladi kolesarji so po njegovem mnenju izgubili spoštovanje do starejših, ki ga je, po lastnih besedah, sam v mlajših letih vedno gojil.
“Fabian Cancellara je o meni govoril veliko stvari, zelo provokativnih, zlasti za klasike. To me je vedno spravljalo v smeh, saj je pomenilo, da je zaradi mene postal živčen. Ko so novinarji prišli do mene z njegovimi izjavami, sem jim vedno odgovoril: ‘Fabian je moj idol. O njem ne morem reči nič slabega’,” je povedal Sagan.
“Nekdaj so veliko govorili le starejši kolesarji, zdaj govori tudi mlajša generacija. Takrat si mislim: dobro, močan si, ‘prvak’, karkoli že. Ampak si mlajši.”
“Mlajša generacija nima več spoštovanja. To lahko vidiš in čutiš. V preteklosti so na dirki veljala nepisana pravila. Zdaj pa pozabite nanje. Vlada popolna anarhija,” je še potožil Slovak.
Vajeni smo že, da veterani večkrat okrcajo mlajše generacije in zraven dodajo: “v tvojih letih mi nismo bili takšni.”
Dejstvo je, da se v času kariere tvoj pogled na dogajanje spremeni, zato je treba besede Sagana jemati z rezervo. Ne nazadnje lahko ob hitrem iskanju na spletu najdemo kar nekaj nekdanjih prigod 32-letnika, ki ga ne uvrščajo med najspoštljivejše kolesarje karavane.
Veliko bolj utemeljena pa je njegova skrb glede uriniranja v karavani. Večkrat lahko vidimo, kako se kolesarji ustavljajo ob robu cestišča in se odzovejo na klic narave. Po besedah Sagana pa je tega na dirkah vse manj. Vedno več kolesarjev namreč urinira kar na kolesu, pogosto kar med skupino.
“Prvič sem to opazil, ko sem se kot vodilni kolesar na etapni dirki ustavil, da bi uriniral. Napadi so se tedaj nadaljevali, medtem ko je bil to včasih trenutek počitka v pelotonu.”
“Odmor za klic narave preprosto ne obstaja več. To sem znova videl na dirki Haut Var. Včasih je bil določen skupni čas, namenjen uriniranju.”
“Zdaj pa vsi urinirajo s koles. Vprašam se: Ali je to normalno? Razumem, če dirkaš v zaključku recimo Dirke po Flandriji ali Pariz-Roubaix. Ampak sredi dirke? Ničesar ne izgubiš, če se za nekaj časa ustaviš. In sploh se ne trudijo iti do roba ceste.”
“Brez imen, ampak nekateri preprosto ščijejo na sredini skupine. Vsak urinira na vsakogar. Nagnusno. In če o tem kaj rečeš, si domnevno aroganten, ker ne moreš odločati o tem, kaj bi moral storiti nekdo drug.”