ZGODOVINA

Jutri bo na sporedu najstarejša od klasik, temeljni kamen kolesarskih spomenikov, katere korenine segajo v daljno leto 1892. Takrat jo je, kot večino drugih dirk, prvič priredil, z namenom si povišati branost, časopis L’Express in je potekala od zdraviliškega kraja Spa Franchorchampsa do Bastogne in nazaj.

Prve dirke se je udeležilo 33 kolesarjev, večinoma domačinov in zmagovalec je po takrat zelo slabih in večinoma makadamskih cestah potreboval 10 ur in 48 minut. Dirka se večkrat do 1. svetovne vojne sploh ni odvila in prav zato je kljub skoraj 130-letni zgodovini letos na vrsti šele 107. izvedba.

Od takrat se je dirka zelo spremenila, start in cilj sta se preselila v Liege, a tudi tam ga selijo iz enega dela mesta v drugega, zadnja taka sprememba je bila 2019. Od začetka 90. let je bil cilj na strmem klancu v industrijskem predelu Ans, zadnji dve leti pa so ga preselili bolj v center mesta, tako da je zadnjih 13 kilometrov ravninskih oz. začetni del dol, kar naj bi spodbudilo več napadov od daleč, saj so prej večinoma vsi čakali na zadnji vzpon (podobno kot na Mur de Huy na Valonski puščici). Glede na to, kar smo videli v zadnjih dveh edicijah, so organizatorji potegnili pravilno potezo.

Alejandro Valverde je slavil že štirikrat. S peto zmago bi se na vrhu večne lestvice izenačil z Eddyjem Merckxom. (vir: twitter)

La Doyenne velja za eno najtežjih klasik, ki jo osvajajo največji mojstri kolesarstva, taki, ki znajo premagati težje klance in se znajdejo v mesarskem klanju enodnevnih dirk. Ta ardenska klasika ne izstopa po ničemer, kot izstopajo drugi monumeti: nima tako slikovitega zaključka kot San Remo, ne ponuja toliko razburljivih napadov, kot se dogajajo na strmih tlakovanih špicah Flandrije, da ne govorimo o rock’n’rollu na Roubaixu in tudi Lombardija, kot najbolj hribovita od vseh monumentov, ki zaključi resno sezono kolesarjenja, ima svoj nezamenljivi čar.

La Doyenne ni lepa, ambient je večkrat siv, meglen, gledalcev se ne tre kot Flandriji, a vseeno mora zmagovalec te očarljive starke biti pravi osvajalec z vrhunskimi sposobnostmi in z občutkom, kdaj sprožiti pravi napad.

Če pogledamo seznam zmagovalcev, so na njem res sami vrhunski kolesarji. Do 80. let prejšnjega stoletja so dirko zmagovali predvsem domačini, od takrat pa so slavili veliki asi, kot so Sean Kelly, Bernard Hinault, Moreno Argentin, Michele Bartoli, Paolo Bettini, Alejandro Valverde, Andy Schelck, Philippe Gilbert, Aleksander Vinokurov in nazadnje Jakob Fuglsang in Primož Roglič.

TRASA

Trasa je ubijanje na obroke in če pomočniki in ne najboljši kolesarji nekako še držijo ritem do 200 kilometrov, jih večina odpade na La Redoute (35 km do cilja) – 2 kilometrskemu klancu, ki se malo pod vrhom dvigne čez 12 % – tam noge pečejo in ostanejo le najboljši.

A glavni napad se najverjetneje zgodi šele na zadnji špički na Cote de la Roche aux Faucons (13 km do cilja), kjer se je v zadnjih dveh edicijah odpeljala zmagovalna skupina. In verjetno nič drugače ne bo letos.

Profil trase. (vir: twitter)

FAVORITI in TAKTIKA

Vsekakor sta naša dva aduta velika favorita. Primož Roglič (Jumbo-Visma) je že na preostalih dveh klasikah dokazal, da je v pravi formi. Na Amstel Gold Racu mu je zmanjkalo nekaj sreče, na Valonski puščici, pa ga je v zadnjih metrih presprintal Julian Alaphilippe (Deceuninck-Quick Step), ki mu je Valonska puščica pisana na kožo.

Tadeja Pogačarja (UAE Emirates) resda ni bilo na preostalih dveh dirkah (poznamo zgodbo), je pa na Dirki po Baskiji v etapi, ki se je končala s strmim zaključkom, premagal Rogliča in na koncu dirko končal kot tretji, predvsem zaradi taktične »napake«.

Alaphilippe mogoče letos ni izgledal najbolje, a je na Huyu popravil vtis in to z veličastno zmago, kjer je suvereno v zadnjih metrih presprintal Rogliča. Če pride v zaključek z vodilno skupino, mislim, da ga bo težko premagati. Je pa treba vedeti, da Alaphilippe nima tako močne ekipe, kot jo je imel na flandrijskih klasikah. Verjetno bo naloga tako Jumbo-Visme kot UAE Emiratov in mogoče Ineos Grenadiersov, da osamijo svetovnega prvaka.

Lani je v infarktni končnici zmago slavil Primož Roglič. (vir: twitter)

Ostali favoriti se mi zdijo v tem trenutku malenkost za temi tremi in med njih spada tudi Matej Mohorič (Bahrain-Victorious), ki bo skušal izkoristiti morebitno spogledovanje vodilnih. Če mu uspe priti na zadnji klanec z najboljšimi, se jim lahko odpelje na spustu.

Ostali favoriti: Ineos je ostal brez Toma Pidcocka (posledica padca na Valonski puščici), Richard Carapaz je v dobri formi, a nikakor taki, da bi se lahko znebil ostalih treh. Podobno velja za Valverdeja, ki se pobira po lanski katastrofalni sezoni. Michael Woods in Dylan Teuns sta na tej dirki vedno nevarna, podobno Fuglsang, a nimajo tako močne ekipe, da bi lahko kaj sčarali.

Mogoče je en od skritih favoritov Davide Formolo, ki bo lahko izkoristil veliko kontrolo med Rogličem in Pogačarjem in se jim odpelje na predzadnji klanec ali celo na Redoute. Skratka možnosti za zanimivo dirko je precej, a najbolj se mi zdijo realne te, da se bodo na zadnji klanec spopadli najboljši in med temi bosta izstopala Roglič in Pogačar. Si kdo upa staviti, kdo med njimi pobere smetano s starke?

Glasovanje je zaključeno

Kdo bo zmagovalec dirke Liege-Bastogne-Liege?

Uživajte, prenos bo kot vedno na Eurosportu. Vreme bo OK, ravno prav toplo, ne preveč vetra, idealni pogoji za pravo klasiko.