Matej Mohorič je danes uprizoril izjemno vožnjo, katera ga je privedla na rob zmožnosti. V cilju je priznal, da mu ni ostalo nič več energije, a ga je gnala misel o dogodkih izpred dveh dni, ko je hotel ekipe obiskala policija. Želel je dokazati, da so uspehi plod trdega dela.

Že vse od sredinega večera je Matej Mohorič vidno jezen in razočaran, da določeni kolesarski organi menijo, da so v moštvu Bahrain Victoriousa do uspehov prišli po nepravilni poti. Večkrat je v izjavah povedal, da se je ob preiskavi počutil kot kriminalec, čeprav ni imel ničesar skrivati.

Tudi v izjavi po etapni zmagi se ni izognil tej temi. Priznal je, da ga je v zaključku, ko so mu povsem pohajale moči, gnala predvsem misel na neprijeten dogodek.

»Predvsem sem razmišljal o tem, kar se je zgodilo pred dvema dnevoma, ko sem se zvečer ob prihodu policije počutil kot kriminalec. Po eni strani je to dobro, saj to pomeni, da je peloton še vedno pod nadzorom in so vse ekipe preverjane. Seveda niso našli ničesar, saj ničesar ne skrivamo,« je povedal 26-letnik.

»Po eni strani je torej dobro, po drugi pa sem nekoliko razočaran nad sistemom, saj ni prijetno, ko policija prikoraka v tvojo sobo in ti pregleda vse imetje. Četudi nimaš ničesar za skriti, se počutiš nekoliko čudno. Kaj takega se mi še nikoli ni zgodilo.«

Izmed vseh kolesarjev v karavani, je bil Mohorič z naskokom najbolj kritičen do početja francoske policije. Praktično v vsaki izjavi je izkoristil čas, da je jasno in glasno povedal, da se mu dogodek ni zdel primeren in da se je počutil kot kriminalec.

Morda pa je prav neprijetna izkušnja odločilno pripomogla k današnjemu uspehu. Po njej je namreč Mohorič napovedal bolj napadalno dirkanje, aktivno je sodeloval že v včerajšnjem pobegu, tudi danes pa je bil še pred odločilno potezo eden najbolj vidnih ubežnikov.

»Nikoli se nisem predal. Upal sem na najboljše, skušal sem varčevati z močmi in nato v zaključku slediti napadom. Ko je na zadnjem vzponu napadel Nils [Politt], sem bil povsem na limitu in skoraj popustil, a nato sem si rekel, da je to najtežji trenutek na dirki in moram preživeti le še en šprint.«

»Če bi popustil, bi bilo tudi v redu. Resnično sem se trudil in gledal nazaj, kjer pa ni bilo nikogar. Pritiskal sem, kolikor močno sem lahko in noge sem povsem izpraznil. Proti cilju sem umiral, proizvajal sem smešno nizko moč, a sem ostajal aerodinamičen, kolikor sem lahko. Na srečo sem do cilja uspel ohraniti razliko,« je še povedal presrečni Matej Mohorič.