Wout van Aert ima za seboj izjemno sezono, v kateri je ponovno dokazal, da je eden najbolj raznovrstnih kolesarjev v karavani. Na svoj račun je zbral zajetno število zmag, a po njegovem mnenju je najboljšo predstavo pokazal na olimpijski cestni dirki, ko je prišel do srebrne medalje.
S trinajstimi zmagami v sezoni se Wout van Aert drži na vrhu lestvice zmagovalcev, kjer mu družbo delata le Tadej Pogačar in Primož Roglič. Nihče v minuli sezoni ni zbral več zmag od trojice, ki zaseda tudi prva tri mesta na UCI lestvici.
Mesta na vrhu lestvice zmagovalcev so bila v preteklosti v večini rezervirana za šprinterje, ki so lahko osvajali več etap, medtem ko so se hribolazci borili za skupne zmage. Wout van Aert je šprinter in hribolazec v enem, zato veliko število zmag ne čudi.
Belgijec je osvojil dve etapi na Tirreno-Adriatico, osvojil Gent-Wevelgem, Amstel Gold Race in naslov državnega prvaka. Na Dirki po Franciji je osvojil tri etape, bero zmag pa zaključil s štirimi etapnimi in skupno zmago na Dirki po Britaniji.
Prav na zadnji dirki se je Van Aert počutil najboljše, a za svojo najboljšo predstavo v sezoni označuje tisto z olimpijske ceste dirke. Na zahtevni trasi z več kot 5000 višinskimi metri je preživel vse selekcije, na koncu pa zaostal le za Richardom Carapazom.
“Najboljše občutke sem verjetno imel na Dirki po Britaniji, a cestna dirka v Tokiu je bila moja najboljša predstava. Na trasi, ki mi normalno ne odgovarja, sem dosegel izjemen rezultat,” je povedal Van Aert.
“Če na dirko pogledamo objektivno – kar sem dosegel tam, je neverjetno, glede na moje telesne značilnosti. V zaključku sem se boril le proti najboljšim hribolazcem.”
“V preteklih letih sem vozil na nekaj klasikah, kjer sem moral paziti, da mi je ostalo nekaj energije za zaključek. V Tokiu sem imel dan, ko mi moči sploh ni zmanjkalo.”
Tudi v tako izjemni sezoni, kot jo ima za seboj, je bilo nekaj grenkih trenutkov. Največje razočaranje je doživel na domačih dirkah – Dirki po Flandriji in svetovnem prvenstvu, kjer se je potegoval celo za dva naslova prvakov, na koncu pa ostal povsem praznih rok.
“Pričakoval sem več. Dirka po Flandriji paše v to kategorijo, morda celo bolj kot cestna dirka svetovnega prvenstva.”
“Z drugim mestom na kronometru svetovnega prvenstva sem se težko sprijaznil, še posebej ker sem kasneje zamudil priložnost na cestni dirki in na Pariz-Roubaix. Če bi bil šest sekund hitrejši, bi imel naslov svetovnega prvaka. Moja jesen bi tako imela veliko lepši prizvok,” je še dodal 27-letnik.