Pretekli mesec je v javnost prišla prva fotografija Fabia Jakobsena po hudi nesreči na Poljskem. Prestal je številne operacije, ki so ga vrnile v »normalno« stanje, med njimi tudi rekonstrukcijo obraza. Počasi se že ozira proti povratku v karavano, a na ponovno snidenje z Dylanom Groenewegenom še ni pripravljen.
Zadnja stvar s 5. avgusta, ki se jo Fabio Jakobsen spomni, je sledenje Davideju Balleriniju in Florianu Senechalu, ki sta tvorila njegov šprinterski vlak. Nato nastopi črnina.
Posnetek nesreče je nato videl večkrat. Zaveda se, da je smrt srečal od zelo blizu in bi se ob le nekaj spremembah lahko stvari razpletle povsem drugače.
»Moj sotekmovalec Florian Senechal je naslonil kolo na ograjo in tekel k meni. Videl je, da se dušim s svojo krvjo. Refleksno mi je dvignil glavo, tako, da mi je kri tekla iz ust. Nato sem se umiril,« je dogodek opisal Nizozemec.
»Imel sem tudi srečo, da je zdravnik UAE Emiratesov Dirk Tenner skočil iz avta in mi pomagal. Ima izkušnje s travmatološko medicino, zato je lahko koordiniral dogajanje do prihoda helikopterja.«
Nizozemski šprinter je srečo v nesreči našel tudi v dejstvu, da je med svojim letom zadel komisarja mednarodne kolesarske zveze, ki je tik pred ciljnim lokom snemal zaključek etape. »Deloval je kot človeška zaščitna ograja. Če ga ne bi bilo tam, bi me vrglo v ciljni lok. Danes vam tako ne bi pripovedoval te zgodbe.«
Jakobsen je doživel hude poškodbe. Zlomil si je zgornjo in spodnjo čeljust, lobanjo in nos, izgubil vse zobe, raztrgal glasilke in živce v njih. Zaradi tega še vedno ne more tekoče govoriti, prav tako še nima novih zob. Te naj bi mu namestili šele v avgustu.
Dnevi v bolnišnici so bili peklenski
Jakobsen je razkrili tudi dogodke, ki jih je doživljal v bolnišnici. Dneve na intenzivni negi opisuje kot najhujše v njegovem življenju, saj je bila bolečina neznosna.
»Imel sem težave z dihanjem. Bal sem se zadušitve. Delno zaradi cevke v mojem grlu, delno pa tudi zaradi otečenih pljuč. Dali so mi vse vrste zdravil. Zaradi tega sem neprestano izgubljal zavest,« je strah pred najhujšim opisal 24-letnik.
»Noge so začele postajati otopele, nato se je preneslo na boke, pa na roke in vrat – nato sem izgubil zavest. Vsakič sem pomislil: »to je to – umiram.« Na srečo temu ni bilo tako, a občutek je bil tak. To se je zgodilo petdesetkrat, morda stokrat. Bal sem se smrti. Začel sem se boriti, dihati globlje in paničariti. To je stvari le poslabšalo. Dali so mi zdravilo za umiritev, zaradi katerih sem še pogosteje izgubljal zavest,« je še dodal Jakobsen, ki ne želi nikoli več dneva preživeti na intenzivni negi. »To so bili najdaljši dnevi mojega življenja. Nikoli še nisem tako trpel. Raje odvozim tri zaporedne Vuelte, kot preživim še en sam dan na intenzivni negi.«
Prvi kilometri so se zdeli kot na Elizejskih poljanah
Jakobsen se je že vrnil na kolo in naredil prve kilometre z ekipo. Tempo je še »bolj nedeljski«, a občutki se počasi vračajo. »Sedaj sem pripravljen na vsakodnevno dvourno kolesarjenje.«
Back on the bike together with @delorestougje on our new @iamspecialized Tarmac SL7. It has been quite a journey so far. With this post I would like to thank all the medical specialists that have helped me a long the way. pic.twitter.com/N34S9cf933
— Fabio Jakobsen (@FabioJakobsen) November 24, 2020
Šprinterskih hitrosti še ne dosega, a z ekipnimi kolegi je po nizozemskih polderjih že dosegal višje hitrosti. »Bilo je morda 30 km/h, a bil sem evforičen. Počutil sem se, kot da vozim na Elizejskih poljanah med zadnjo etapo Toura. Spoznal sem, kako rad imam profesionalizem, kako rad dirkam.«
Želja je marec, realnost avgust
Nizozemski mladenič upa, da bo lahko prve tekmovalne dni nabral že v marcu, a se zaveda, da je to verjetno nemogoče. »Po tihem upam, da bi lahko nastopil že marca, a bolj realno je povratek pričakovati v avgustu. Kako lepo bi bilo, če bi leto po poškodbi, lahko ponovno sodeloval v zaključku etape?«
Jakobsen verjame, da se lahko vrne na najvišji nivo in se ponovno bori za šprinterske zmage. »Trenutno se nič ne zdi nemogoče. V sebi sem to imel že prej, zato upam, da imam še vedno. A moje telo je utrpelo hude udarce, veliko stvari se je »premešalo«. Morda je prišlo do česa, kar mi bo onemogočalo 100-odstotno vrnitev, a tega ne bom vedel, dokler ne poskusim.«
Na srečanje z Groenewegenom še ni pripravljen
Glavna akterja grozljivega padca se za zdaj še nista srečala. Dylan Groenewegen je sicer večkrat izrazil željo po snidenju, a Jakobsen nanj za zdaj še ni pripravljen. Sicer sta si izmenjala nekaj sporočil, a v živo še nista spregovorila.
»Razumem, da je zanj to veliko breme in bi rad prišel do neke vrste zaključka. Sam na to še nisem pripravljen. Sedaj se bom posvetil okrevanju. Bolje, kot se bom počutil, bolje bo zanj. Vem, da tega ni želel in da je prejel veliko sovražnih sporočil s strani internetnih anonimnežev. Upam, da bova nekoč lahko to pustila za seboj.«
Član Deceuninck-Quick Stepa je sicer vložil tožbo zoper Groenewegena, še zdaleč pa za dogodek ne krivi le njega. Meni, da so odgovorni tudi Jumbo-Visma, organizatorji dirke in mednarodna kolesarska zveza. Tožba sicer ni mišljena kot maščevanje Groenewegenu, pač pa se Jakobsen želi finančno zaščititi v primeru konca kariere.
»Upam, da se bom lahko vrnil med najboljše, toda kaj, če mi to ne uspe? Pogodba me veže do konca leta 2021 in lahko se zgodi, da bo moja zadnja, sploh če se ne izkažem dovolj. Nihče me ne bo plačeval le zato, ker se jim smilim,« je dodal 24-letnik.