Razkrite so tudi najtežje pričakovane gorske etape prihodnje Dirke po Italiji. Končno je jasno, kje se bo dirka lomila in kje se bodo izklesali novi kolesarski junaki.

Uvodne etape poznamo že nekaj časa, ravninske smo spoznali v ponedeljek, razgibane pa dan kasneje. Končno pa je napočil tudi čas, da vidimo naklone, ki jih bodo morali premagati kolesarji v sklopu Gira 2022.

Sicilijanski del bo zaznamovala Etna

Avola – Etna (vir: twitter)

Prva gorska etapa bo na sporedu že precej zgodaj. Dirka se bo namreč po gostovanju na Madžarskem preselila na Sicilijo, kjer bosta na sporedu dve etapi. Ena izmed njiju se bo končala na vrhu ognjenika Etna, kjer je leta 2017 svojo drugo etapno zmago na Giru dosegel Jan Polanc.

Etapa z izjemo zaključnega vzpona ni pretirano zahtevna. V prvem delu se bo teren dobrih 50 kilometrov stopničasto dvigal, po dosegu vrha pa sledi dolg spust v dolino. Tam bo na sporedu dobrih 40 kilometrov vožnje po ravnini, preden karavana zagrize v strmino Etne.

Vzpon na Etno je razdeljen na dva dela v skupni dolžini skoraj 30 kilometrov. Odločilni drugi se začne 19 kilometrov od cilja, kjer povprečni naklon znaša dobrih 6 odstotkov, a v osrednjem delu doseže tudi dvomestne številke.  

Prerez vzpona na Etno. (vir: twitter)

Dvakrat na Blockhaus

Iserina – Blockhaus. (vir: twitter)

Druga gorska etapa se bo odvila v Apeninih, kjer kolesarje čaka dvakratni vzpon na Blockhaus. Skoraj 190 kilometrov dolga etapa bo že v prvem delu preverila dnevno formo kolesarjev, a pravi pekel se začne 65 kilometrov pred ciljem.

Glavnina oziroma, kar bo do tedaj še ostalo od nje, se bo tedaj prvič podala na Blockhaus oziroma Passo Lanciano, kakor se imenuje prelaz. Dvaindvajset kilometrov plezanja bo dokončno zredčilo skupino, ki se bo po spustu v dolino na Blockhaus podala še z druge strani. Tokrat jih bo cesta peljala še tristo nadmorskih metrov višje.

Prerez vzpona na Blockhaus. (vir: twitter)

Alpska etapa za ogrevanje

Rivarolo Canavese – Cogne. (vir: twitter)

Tretja gorska etapa bo v prvem delu precej položna. Lažna ravnina se bo vlekla skoraj 100 kilometrov, nato pa sledijo trije kategorizirani vzponi. Zahtevna bosta predvsem prva dva, ki sta uvrščena v prvo kategorijo, medtem ko zaključni vzpon spada v drugo kategorijo.

Etapa se bo končala na 22,4 kilometra dolgem vzponu Cogne, ki pa ni pretirano zahteven. V prvem delu se sicer naklon giblje okoli 7 odstotkov, a se v nadaljevanju cesta precej položi in zadnjih 13 kilometrov vztraja pri naklonu okoli 3,5 odstotka.

Prerez vzpona na Cogne. (vir: twitter)

Vrača se Mortirolo

Salo – Aprica. (vir: twitter)

Po treh letih bomo gledalci zopet videli enega najbolj znamenitih italijanskih vzponov. Mortirolo je bil nazadnje vključen leta 2019, ko ga je prvi prešel Giulio Ciccone.

Točno dvesto kilometrov dolga etapa bo najzahtevnejša glede na število višinskih metrov. Kolesarji jih bodo morali premagati kar 5440, nekaj, česar se šprinterji gotovo ne veselijo.

Dan se bo začel v Salu in že kmalu sledi prvi vzpon 1. kategorije. Goletto di Cadino bo poskrbel, da bo v ospredju ostala precej manjša skupina, kot je začela etapo, a pred kolesarji bo še 110 kilometrov trase.

Drugi vzpon dneva bo Mortirolo, ki bo služil kot prelaz in ne kot zaključni vzpon. 12,6 kilometra dolg klanec s povprečnim naklonom 7,6 odstotka bo najtežji v zadnjem delu, ko naklon doseže tudi dvomestne številke.

Po spustu v dolino sledi ‘gratis’ vzpon na Teglio, nato pa še zadnji preizkus dneva. Vzpon na Santa Cristino je bil nazadnje vključen leta 1999, po 23 letih pa bo ponovno igral pomembno vlogo za skupni seštevek.

Prerez vzpona na Santa Cristino. (vir: twitter)

Zatišje pred nevihto

Ponte di Legno – Lavarone. (vir: twitter)

Predzadnja gorska etapa bo sestavljena iz dveh delov. V prvem se bodo kolesarji takoj spopadli z vzponom, nato pa sledi dolg spust v dolino. Po prečenju vzpona tretje kategorije sledi nekaj razgibanega terena, ki bo karavano popeljal do izhodišča drugega dela.

Drugi del bo precej bolj strm kot prvi. Vzpon na Passo del Vetriolo je dolg dvanajst kilometrov in bo predstavljal odskočno desko za pogumne napade od daleč. Če pa do njih tedaj še ne pride, jih bomo zagotovo videli nekaj kilometrov kasneje, ko bo na sporedu še zadnji vzpon dneva.

Monte Rovere z dolžino osmih kilometrov ne spada med najdaljše vzpone, a 10-odstotni naklon poskrbi, da se kilometri zdijo izjemno dolgi. Prva dva kilometra vzpona sta sicer povsem položna, a je nadaljevanje toliko težje. Izpostaviti gre predvsem zadnje dva kilometra, ko je povprečni naklon več kot 11-odstoten.

Prerez vzpona na Monte Rovere. (vir: twitter)

Cima Coppi na sporedu predzadnji dan

Belluno – Marmolada. (vir: twitter)

Dvajseta etapa bo verjetno najtežja gorska etapa na dirki, čeprav ne bo postregla z največ višinskimi metri. Dejstvo je, da se bo na njej lahko odločalo o končnem zmagovalcu, če ta ne bo znan že prej, kar pomeni, da bo tempo peklenski.

Dan se bo začel z vzponom na Passo San Pellegrino, ki bo že takoj postregel z nakloni do 15 odstotkov. A pravi šov v Dolomitih se tedaj šele začenja, saj sledita še dva izjemno težka vzpona.

Passo Pordoi bo najvišja točka dirke in si posledično zasluži naziv Cime Coppi. Trinajst kilometrov vzpona s povprečnim naklonom 6 odstotkov bo kolesarje popeljalo 2239 metrov nad morje.

Z vrha Pordoia sledi dolg spust proti vznožju zadnjega klanca na dirki – Passo Fedaia, ki se nahaja na pobočju Marmolade. 14 kilometrov pekla s povprečnim naklonom 7,6 odstotka bo najverjetneje že dalo odgovor o zmagovalcu, čeprav dan kasneje sledi še zaključni kronometer.

Prerez vzpona na Passo Fedaia. (vir: twitter)