Organizatorji Dirke po Lombardiji so razkrili traso letošnjega zadnjega spomenika v sezoni. Trasa se bo razlikovala od preteklih izvedb, najočitnejša razlika pa je odsotnost vzpona na Muro di Sormano.
Dirka po Lombardiji izmed vseh petih spomenikov tradicionalno najbolj odgovarja hribolazcem in tudi letos ne bo nič drugače. Kolesarje čaka 4500 višinskih metrov, ki jih bodo nabrali v 239 kilometrih.
Prvič po letu 2016 so se pri RCS Sportu, ki stoji za izvedbo dirke, odločili, da traso izpeljejo v nasprotni smeri. Če so se zadnje štiri izvedbe začele v Bergamu in končale v Comu, pa bosta letos mesti zamenjali vlogi.
Prav zaradi cilja v Bergamu gledalci ne bomo videli znamenitega vzpona na Muro di Sormano, kjer se največkrat odloča dirka. Z vrha Sormana sledi izredno zahrbten spust v dolino, eden najbolj zapletenih v celi sezoni. Nevarnosti, ki jih skriva, smo lahko spoznali lani. Prav na njem je namreč svojo dirko in sezono končal Remco Evenepoel, ki je zgrmel z mostu v prepad.
Nesreča mladega Belgijca je morda bila povod za izpustitev Mura di Sormano, a tudi geografsko bi klanec težko umestili v letošnjo dirko. Leži namreč povsem ob jezeru Como, slabih 65 kilometrov stran od ciljne črte v Bergamu. Vzpon bi bil tako lahko vključen le v prvem delu dirke, a bi s tem povsem izgubil svoj pomen, saj na njem ne bi videli napadov.
Miren uvod v razgiban zaključek
Kolesarje v prvem delu čaka relativno lahek vzpon, ki bo ponudil možnost za oblikovanje bega. Sledi nekaj kilometrov vožnje ob jezeru, preden karavana zares zagrize v klance. Prvi vzpon Roncola ni nič posebnega (9,4 km, 6,6 %), a ima na začetku odsek, kjer naklon doseže 17 odstotkov, a vse skupaj je verjetno še predaleč od cilja, da bi lahko videli resno akcijo že tu.
Sledi še kratek in položen vzpon na Berbenno (6,8 km; 4,6 %), ki ne bo predstavljal težav prav nobenemu kolesarju. Vsi bodo hranili moči pred vstopom na zadnja dva vzpona, ki bosta odločala o zmagovalcu.
Vlogo odločevalca bo prevzel prelaz Ganda
Iz preteklih izvedb smo vajeni, da se dirka odloča na Muru di Sormanu, a tudi brez njega bomo v zaključnih kilometrih lahko videli napete obračune na vzponih. Večji del vzpenjanja bodo kolesarji opravili v zadnjih 90 kilometrih dirke, kjer se bo tudi dirkalo veliko bolj aktivno.
Predzadnji resen vzpon je tehnično gledano sestavljen iz dveh vzponov, a ne eden ne drugi nista pretirano zahtevna. Prvi del je dolg 11 kilometrov in ima povprečni naklon 6,2 odstotka, za nekaj metrov pa cesta doseže 11-odstotni naklon. Težko je verjeti, da bi se lahko že tu ustvarile večje razlike, a tisti, ki v zaključku nimajo možnosti, bi morda lahko poskusili s presenečenjem.
Po 11 kilometrih vzpenjanja sledijo trije kilometri spusta, preden se cesta ponovno postavi pokonci. Morda ta izraz vzponu celo naredi uslugo, saj je povprečni naklon naslednjih 9,5 kilometra zgolj 3,5 odstotka.
Veliko več akcije pa lahko pričakujemo na zadnjem vzponu na prelaz Ganda. Z vrha bo do cilja le še 32 kilometrov, kar šestnajst pa jih bo spusta. Ganda bo tako predstavljala idealno priložnost za napad, saj bo tudi naklon nekoliko manj prijazen do utrujenih nog.
Klanec je dolg 9,2 kilometra in je precej enakomeren. Povprečni naklon 7,3 odstotka vztraja večji del vzpona, a v zadnjih dveh kilometrih vseeno poseže nekoliko višje. Tam bo povprečje znašalo okoli 10 odstotkov, maksimalni naklon 15 odstotkov pa bo na vrsti tik pod vrhom.
»Rampa« priložnost za zadnji napad
Po dosegu vrha Gande vzpenjanja še ne bo konec. Večji del bo resda že opravljen, a kolesarje 4,5 kilometra do cilja čaka še zadnji krajši vzpon. Okoli 1,3 kilometra dolg klanec bo imel povprečni naklon 7,9 odstotka, a najbolj zanimiv odsek bo nekaj metrov pod vrhom. Cesta bo tam namreč tlakovana, hkrati pa bo tudi dosegla največji naklon 12 odstotkov.
Če se na Gandi še ne bo izluščil zmagovalec in bo preko vrha skupaj prišla manjša skupinica, bomo zagotovo napad videli na tlakovcih. Od tam namreč nato sledi le še spust v dolino, ki skriva nekaj pasti, a ga težko označimo za tehnično zahtevnega. Tudi izvrsten spustaš bi tam težko ustavil razliko, zato bo zanjo potrebno poskrbeti že prej.
Slovenski dvojec ima vse potrebne kvalitete za zmago
Slovenci bomo Dirko po Lombardiji spremljali z veliko zanimanja, saj bomo imeli v ognju veliko železja. Nastop namreč načrtujeta tako Tadej Pogačar kot Primož Roglič, ki se uvrščata v najožji krog favoritov, tudi Matej Mohorič pa bi znal presenetiti.
Primož Roglič bo lahko računal na pomoč Georga Bennetta, Jonasa Vingegaarda, Sama Oomena, Koena Bouwmana, Stevena Kruijswijka in Chrisa Harperja.
Tadej Pogačar bo imel ob sebi Jana Polanca, Davideja Formola, Marca Hirschija, Rafala Majko, Brandona McNultyja in Diega Ulissija.
Konkurenca bo zelo močna, poleg naših asov je nastop potrdil tudi Remco Evenepoel, ki v zadnjih tednih kaže izjemno formo. V ekipi Deceuninck-Quick Stepa mu bo družbo delal še Joao Almeida, za katerega bo to zadnja dirka v dresu belgijske ekipe. Tu je nato še svetovni prvak Julian Alaphilippe, a Francoz je na Milano-Torino prikazal nekaj znakov slabosti.
Pri Bori-hansgrohe bodo računali na Emanuela Buchmanna, ki na enodnevnih dirkah nastopa dobro, Trek-Segafredo bo stavil na Vincenza Nibalija, ki ima za pasom že dve zmagi na Lombardiji. Nevaren bo tudi Bauke Mollema, še zadnjič pred odhodom v pokoj pa se bo v dresu Israel Start-Up Nationa skušal dokazati tudi Dan Martin, ki bo imel ob sebi tudi Michaela Woodsa.
Adam Yates je na Milano-Torino dokazal, da je v dobri formi. Tudi tokrat ga lahko pričakujemo v ospredju, saj bo okoli njega postavljena tudi moćna ekipe. Tao Geoghegan Hart, Gianni Moscon, Pavel Sivakov in Eddie Dunbar bodo Britanca skušali ščititi vse do zaključnih kilometrov.
Nastop načrtujejo tudi Alejandro Valverde, Simon Yates, Guillaume Martin, Thibaut Pinot, Mikel Landa, Rigoberto Uran, Romain Bardet in Nairo Quintana.